[Iz glasila ŠOP] INTERVJU: Lana Golob, Šmarčanka v ZDA

Lana Golob je 20-letna uspešna nogometašica iz Rečice ob Paki, ki se je na študij psihologije in kineziologije podala v tujino. Mlada in perspektivna Šmarčanka je študentka na Virginia Commonwealth University v Richmondu, glavnem mestu ameriške zvezne države Virginija.


Kako si se odločila za študij v ZDA?
Že od nekdaj sem si želela študirati v tujini, je pa tudi res, da bi se, če bi ostala v Sloveniji, morala odločiti za eno ali drugo, torej za študij ali nogomet. Tako sem se odločila za pot v ZDA, kjer so odlične možnosti za usklajevanje enega z drugim.

 


Kaj pa nogomet, je to že od nekdaj tvoja prva ljubezen? Kako se je začelo?
S treningi nogometa sem pričela v domačem Šmartnem, z Laro Prašnikar sva trenirali s fanti. Takrat sem sama trenirala še tenis in sem za nekaj let nogomet celo opustila, saj je bilo takrat še nekoliko nenavadno, da se dekle ukvarja z nogometom. Potem pa sem ugotovila, da mi bolj ležijo ekipni športi, in se vrnila k nogometu. Z velenjske gimnazije sem se v 3. letnik vpisala na Gimnaziji Šiška, v nogometni oddelek. Po končani gimnaziji sem nato odšla v Ameriko.


Kjer si začela trenirati pod okriljem tvoje univerze ali v nogometnem klubu?
Tam se vse dogaja pod okriljem univerze. V ZDA imajo nekakšne šolske lige (college league), katerih krovna organizacija je NCAA (The National Collegiate Athletic Association). In ta lahko iz lig izbira najboljše igralce – če govorimo o košarki, lahko na primer izbira igralce za NBA itd. Če si član šolske lige, se ti lahko odprejo številna vrata, če si dober.


Kakšna je razlika med igranjem ženskega nogometa pri nas in v ZDA? Kako si sama zadovoljna?
Razlika je že v sami infrastrukturi. Objekti, ki so nam na voljo, so kot od nekega profesionalnega kluba, medtem ko v slovenskem ženskem nogometu tega še dolgo ne bo. Vse je na zelo visokem nivoju, seveda, ker je temu namenjenega tudi več denarja. Na splošno se na ženski nogomet gleda precej drugače kot pri nas. V ZDA je nogomet v prvi vrsti ženski šport, pri nas sta to recimo odbojka in atletika. Če katerokoli punco tam vprašaš, se je nekoč zagotovo že vsaj nekoliko ukvarjala z nogometom. Sama se v Ameriki počutim super in zelo dobro se mi zdi, da spoznavam ljudi s celega sveta. To je zagotovo izvrstna izkušnja, ki mi bo v življenju prišla še kako prav. Študij je zelo priznan, imela bom zelo dobro podlago.


Kako usklajuješ študij in treninge?
To je v ZDA mnogo lažje, saj vse poteka v okviru študija. Tako imamo posebne akademske svetovalce, ki nam pomagajo pri usklajevanju obveznosti, na primer da predavanja načrtujemo ob terminih, ko nimamo obveznosti za šport. Občasno moramo na kakšno tekmo tudi z letalom, takrat nam prav tako svetujejo, predvsem pa skrbijo, da po nepotrebnem ne izgubljamo študijskih točk, medtem ko smo na tekmah. Vse je povezano in to je super.


Se pogosto vračaš domov?
Vračam se med semestri. Torej pridem decembra, ko se nam konča semester, poleti pa sem doma dva meseca.


Ali kdaj svojim študijskim kolegom, soigralkam ali drugim pripoveduješ o Sloveniji, o Šmartnem ob Paki? Kako se odzovejo?
Ja, seveda. Ampak nihče si ravno ne zna predstavljati, kje je Slovenija. Ravno pred kratkim sem v kratki nalogi na družbenem omrežju izzvala soigralke, da pravilno uganejo, kje je Slovenija, vključila sem še Estonijo, Moldavijo, Nizozemsko. Več kot polovica jih je izbrala, da smo Estonija. V bistvu se jim ne sanja, kje je kaj v Evropi. Drugače pa seveda, eni so presenečeni, ko jim razlagam o življenju pri nas, večinoma pa se za to ne zmenijo kaj dosti.

 


V teh dneh je neizogibna tema novi koronavirus. Bila si še v ZDA, ko je Slovenija razglasila epidemijo (12. 3. 2020). Kako si spremljala začetek širjenja virusa pri nas in kasneje v ZDA?
Največ sem izvedela od domačih, slovenskih medijev ne morem toliko spremljati. Videla sem, da se situacija stopnjuje, da se razmere slabšajo, da govorijo o zaprtju meja. Tudi v moji bližini smo začeli zaznavati prve primere okuženih. Takrat smo imeli v ZDA t. i. spring break (spomladanske počitnice), katerega so zaradi poskusa preprečitve širjenja podaljšali še za en teden, in mislili smo, da bomo po tem normalno nadaljevali študij. Dobili smo celo obvestilo, naj (tujci) še ne hitimo nazaj domov, ker bo vse dobro. Potem sem slišala, da bo Slovenija zaprla meje in letališča. Ko so zaprli letališče v Ljubljani in letališča po okoliških državah, sem bila stalno v stiku z Veleposlaništvom RS v Washingtonu, kjer so mi svetovali, naj čimprej zapustim ZDA. Kasneje so tako ali tako zaprli tudi študentski dom, trgovine so bile izropane, ostala bi sama …


Kot sem slišala, je bila tvoja pot nazaj domov precej razburljiva. Povej, kaj se ti je dogajalo.
V ponedeljek (16. 3. 2020) sem bila ves dan v kontaktu z veleposlaništvom in sem za četrtek kupila letalsko karto za na Dunaj. Zvečer so me obvestili, da let na Dunaj v četrtek ne bo več mogoč, zato sem ga prestavila na torek (17. 3. 2020). Tako sem naslednji dan, na torek, odletela najprej do Amsterdama, kjer sem ves dan čakala na let za Dunaj. Tik pred vkrcanjem so nas obvestili, da se lahko zaradi predčasnega zapiranja meja na letalo vkrcajo zgolj prebivalci Avstrije. Če bi nam to povedali kakšne 3 ure prej, ko je bil načrtovan let za Zagreb, bi zagotovo uredila tako, da bi letela do Zagreba. Tako pa je bila moja naslednja možnost let do Münchna, kjer smo pristali ob 21.30. S taksijem sem se odpeljala do železniške postaje, kjer so mi zagotovili, da bo peljal vlak do Celovca, kjer bi lahko bila v četrtek (19. 3. 2020) ob 8.30 zjutraj, od tam pa bi me domov peljali starši. Pred vkrcanjem na vlak, ob približno 23.30, sem iz pogovora s prav tako čakajočim na vlak izvedela, da moj vlak ne bo peljal do Celovca, ker naj bi Avstrijci prav takrat že zaprli mejo z Nemčijo, in da bomo morali izstopiti v kraju Freilassing, ki leži tik ob meji med Nemčijo in Avstrijo. In tako se je res zgodilo. Vlak se je v omenjenem nemškem mestu ustavil ob 2.30 in približno 10 nas je sredi noči nato izstopilo na zapuščeni železniški postaji. Z enim od sopotnikov iz Avstrije sva se odločila, da bova do meje kar pešačila, a naju je kmalu pobral taksist in naju zapeljal čez mejo v Salzburg. Kako je lahko nemški taksist, ki je vozil Avstrijca in Slovenko, brez kakršnegakoli vpogleda v dokumente in brez težave prečkal mejo, mi ni povsem jasno, a to mi takrat sploh ni bilo pomembno. Pred tem sem že poklicala domov, naj pome ne hodijo v Celovec temveč v Salzburg, in ob približno 4.30 (19. 3. 2020) me je tam pobral oče in tako se je moja nenamerna »pustolovščina« le srečno končala. Zelo sem hvaležna očetu, da me je sredi noči prišel iskat v Salzburg, medtem ko me je pred tem čakal že na letališču na Dunaju, kamor bi morala po prvotnem načrtu prileteti iz Amsterdama. Naj povem še, da je na letalu za Dunaj ostala moja prtljaga, tako da je sedaj verjetno še vedno tam … Upam, da se mi kaj takega nikoli več ne zgodi.


Tudi jaz tako upam! Zanima me, kako zdaj doma preživljaš karanteno?
Prvih 14 dni sem bila v samoizolaciji v svoji sobi, uporabljala sem svojo kopalnico, redko sem šla na balkon. Ko smo se prepričali, da sem zdrava, za kar sem morala glede na okoliščine imeti veliko srečo, pa končno več časa preživim z domačimi, grem ven – okrog hiše …


Zdaj torej treniraš od doma. Kaj počneš in kako ohranjaš kondicijo?
Ja. Vsak teden dobimo iz šole poseben program, kaj početi in kako vaditi. Med poletnim premorom sem nameravala zaigrati tudi za ŽNK Pomurje, zato dobivam naloge, treninge tudi od tam. A je sedaj vse odvisno od tega, kako dolgo bo trajala epidemija.


Kako pa ti gre študij na daljavo?
Pri tem pa imam kar nekaj težav, in sicer s časovno razliko 6 ur. Zaradi te imam ob ponedeljkih in četrtkih pouk tudi ponoči, od 2. do 4. ure. In druge rešitve, kot da prisostvujem ni, saj je tovrsten pouk obvezen in zbiramo točke za prisotnost.

 


Kakšni so pogledi za naprej? Se nameravaš vrniti v ZDA?
Ja, seveda. Vendar ne vem, kdaj. Vse je tako negotovo. V ZDA se predsezona za nas prične že konec julija, vendar nisem prepričana, če se bo možno vrniti. Dolgoročni cilj pa je seveda zaključiti študij. Če bo vse po sreči in ne bo poškodb, pa se želim preizkusiti tudi v kateri od močnejših lig v Evropi. Definitivno želim ostati v športu, morda tudi kot športna psihologinja, početi kaj v povezavi s kineziologijo … Možnosti bom imela kar nekaj.


Lana, res iskrena hvala za čas in tvojo pripravljenost za pogovor. Želim ti, da ostaneš zdrava, in da čimbolje izkoristiš ta čas, ko si doma.
Hvala tudi tebi in upam, da to obdobje čimprej mine, da se bomo lahko vsi skupaj vrnili v normalno življenje.

Koledar dogodkov

Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31

Martinov svet logoti brez