#šopnamigov || Stari običaji ob slovesu leta (1. del)

Prehod iz starega v novo leto je prelomnica, končuje se staro in odpira se novo. V Turističnem društvu Šmartno ob Paki si prizadevajo ohraniti šege in navade ob božiču in novem letu, ki so del naše dediščine. To nam daje trdnost, upanje in nas notranje bogati. Žal je mnogo navad že pozabljenih, a ravno božično-novoletni čas je čas, da jih obudimo. Člani društva v ta namen od leta 2018 organizirajo dogodek Slovo staremu letu. Ker ga letos ne bo mogoče izpeljati, so nekaj šeg, navad oz. običajev delili z nami.

 

 

Običaji in navade, ki so se ohranili do danes, imajo svoje korenine v času, ko je bila Evropa skupni jezikovni in kulturni prostor. V božično-novoletnem času, med 24. decembrom in 6. januarjem, se zvrsti kar nekaj zanimivih praznikov, s katerimi je povezanih precej običajev in navad.

 

Poznamo TRI SVETE VEČERE ALI BOŽIČE: sveti večer na predvečer božiča, silvestrovo ali staro leto in večer pred svetimi tremi kralji. V tem času naj bi bilo nebo odprto, ne le za zla bitja, ampak tudi za pogled v prihodnost. Ta čas se imenuje dvanajsteronočje in je čas okoli zimskega sončnega obrata. Dnevi so najkrajši, svetlobe je vsak dan manj, mraz pa čedalje bolj pritiska. V zasneženih gozdovih okoli vasi so nekoč še posebej v tem času tulili lačni volkovi pa tudi druge zle sile so strašile. Zato so ponekod ta čas imenovali DVANAJST VOLČJIH NOČI. Ljudje so zle demone in volkove podili stran od svojih domov, v gore, kjer se ni slišal žegnan zvon in kjer ni bilo ljudi.

 

V božično-novoletnem času so v življenju naših prednikov nekoč kraljevala skrivnostna bitja in ljudje so se želeli pred njimi zaščiti. Od tod izvirajo tudi številne šege in navade, od katerih se jih je nekaj ohranilo do danes, še posebej bajke in miti, v katerih nastopajo mitološka bitja. Ljudje so verjeli, da imajo SKRIVNOSTNA BITJA največjo moč takrat, ko sonce na nebu nima  velike moči in je nebo odprto. Ena izmed značilnosti za ta čas je napovedovanje prihodnosti s pomočjo figur, ki nastanejo z vlivanjem svinca ali voska v mrzlo vodo.

 

 

Božično-novoletni čas zaznamujejo zimsko zelenje, koledovanje, voda, ogenj, blagoslov doma in značilna kulinarika. Naši domovi morajo biti v tem času okrašeni z ZIMZELENIM ZELENJEM, ki prinaša v belo zimsko pokrajino zeleno barvo in naznanja prihod pomladi. Naše domove krasi različno zelenje: bela omela, bršljan, mah, bor, smreka – vse to predstavlja novo življenje in človeku daje upanje, da kmalu pride pomlad. Med tem zelenjem še posebej izstopa bela omela, ki mora viseti nad vrati. Je simbol miru in sprave, odpira tudi zaprta vrata in ključavnice ter najde skrite zaklade.

 

BOŽIČNO DREVO ALI DREVO ŽIVLJENJA, kot ga nekateri imenujejo, so nekoč postavili pred hišo, ob vodnjakih ali plotovih. Okrasili so ga z jabolki, suhim sadjem in orehi. Okrašeno drevo, kot ga poznamo danes, se je pojavilo v 18. stoletju. Pomembna sestavina božično-novoletnih praznikov so razna semena, plodovi in podobno, ki so simbol novega življenja.

 

 

 

 

 Ljudje so verjeli, da ima VODA čudežno moč in naj bi se na sveti večer za nekaj trenutkov spremenila v vino ali zlato. Dekle, ki želi imeti lep obraz, se mora v tem času umiti z vodo, v katero položi jabolko in rože. Na sveti večer se ne sme zlivati vode čez prag, ker lahko to v naslednjem letu prinese povodenj. Gospodinja mora na predbožični večer, na silvestrovo in na predvečer svetih treh kraljev okoli hiše poškropiti z žegnano vodo, da v hišo pokliče blagoslov, dobro letino in blaginjo ter prekliče vremenske nevarnosti, strelo in točo, gospodar pa mora opraviti kajenje domačije s kadilom. Kadilo, dim, ogenj in blagoslovljena voda obvarujejo dom, živali in polje pred nesrečo in zlom. V hiši mora vse tri svete večere celo noč goreti OGENJ.

 

Za božično novoletni čas je značilno tudi KOLEDOVANJE, običaj, ki izhaja iz rimskih časov, ko so Rimljani prvi dan v mesecu imenovali calandae. Še posebno imenitne so bile calandae v začetku leta. Navada je bila, da so v času od 24. decembra do 6. januarja po vaseh hodili božični koledniki, svetoštefanjski koledniki, tepežkarji, novoletni koledniki in trijekraljski koledniki. Koledniki so bili fantje, vaški godci, ki so hodili od hiše do hiše in prepevali pesmi kolednice.

 

 

 

Pomembno vlogo v božično-novoletnem času ima kulinarika, še posebej KRUH, ki že od nekdaj velja za pojem življenja in preživetja. Božični kruh ima posebno čarodejno moč, saj odvrača strelo in coprnijo. Na mizi mora biti ves božično-novoletni čas. Za božični kruh se uporablja tudi izraz poprtnik – kruh, pokrit s prtom. Izraz je bolj udomačen na Gorenjskem. Kruhu na mizi delajo družbo še potica, mlado kaljeno žito za dobro letino, voda za prepreko poplave ter ključ od hišnih vrat za varnost domačije.

 

Če želi DEKLE IZVEDETI, ali se bo v prihodnjem letu omožila, mora iti na prvi sveti večer v drvarnico po drva, zagrabiti čim več polen, jih prinesti v hišo in prešteti. Če prinese parno število polen, ji svatba v naslednjem letu ne uide. Vraževerna pa niso samo dekleta, tudi fantje so, čeprav to neradi priznajo. Če bi fant rad izvedel, ali bo moral naslednje leto iz hiše oziroma od doma, mora biti v hiši, obrnjen proč od hišnih vrat, čez ramo pa MORA VREČI ČEVELJ. Če je čevelj, ki pade na tla, obrnjen proti vratom, bo moral na pot oziroma zapustiti hišo.

 

Božiču 26. decembra sledi ŠTEFANOVO. Na ta dan že od nekdaj poteka blagoslov konj in soli. Sveti Štefan, zavetnik konj, konjarjev, kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev in kletarjev, je bil kolednik, ki je pod Herodeževim gradom oznanjal Mesijevo rojstvo in v pesmi pravil, da se je »rodil en kralj čez kralje vse, tudi čez kralja Herodeža«. »Herodežka« je Štefana slišala in pesem ji ni bila po godu. Hlapcem je ukazala, naj Štefana ujamejo in ga v gozdu privežejo ob bukev. Dejala je »Perdirjal bode divji konj, ujedel bode Štefana.« Hlapci so ubogali, divji konj je pridirjal, toda »Štefan je storil čezenj sveti križ«, konj je postal krotek. Štefan se je odvezal, naredil uzdo, zajahal konja in odjezdil pod beli grad, kjer je spet zapel svojo kolednico. Na zadnje so Štefana odpeljali na prod, kjer je iz kamenja nastala sol in sv. Štefan je dejal: »Na moj god dan bo žegnana.« Poleg blagoslova konj spada med štefanjske šege tudi blagoslov soli. Po blagoslovu so nekoč mladi fantje na konjskih hrbtih pohiteli na polja in travnike in tam sejali Štefanovo sol.

 

27. decembra praznujemo ŠENTJANŽEVO, praznik, ki je danes razširjen na Štajerskem. Na ta dan se po cerkvah opravlja blagoslov vina, ki dobi ime šentjanževec/janževec, ki je tudi slovenska obredna pijača. Na šentjanževo goduje sveti Janez, ki je zaščitnik žlahtne kapljice.

 

28. decembra obhajamo TEPEŽNI DAN. »Reš'te se, reš'te se!« ali »šip, šap, šip, šap« se je po navadi zaslišalo, preden je zapela šiba, in tisti, ki jih je dobil, je moral seči v žep ali shrambo in tepežkarje obdarovati. Tepežni dan oziroma običaj tepežkanja je spomin na nedolžne betlehemske otroke. Modri z Vzhoda so namreč deteta Jezusa označili kot novorojenega judovskega kralja, kar pa takratnemu kralju Herodu ni bilo povšeči. V celotnem Betlehemu in okolici je dal pomoriti vse dečke, dveletne in mlajše, misleč, da bo med temi tudi tisti novorojeni kralj. Peklenski načrt mu je spodletel, kajti Jožef se je z detetom in njegovo materjo umaknil v Egipt. Danes so zato tepežkarji otroci in odrasli se jim odkupijo za tepež tako, da jim napolnijo žepe z raznimi dobrotami. Prvotno so bili tepežkarji doraščajoči fantje in tudi odrasli možje. Tepli so dekleta in mlade žene. Udarci s šibo na ta dan so prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih potrpežljivo in voljno prenašale.

 

 Se nadaljuje.

 

Prispevek je pripravila Boža Polak iz Turističnega društva Šmartno ob Paki

Koledar dogodkov

Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30

Martinov svet logoti brez